Vse skupaj se je začelo tako, da sem pogosto brala iz kart posameznikom. Temu, onemu, tretjemu... Karte tudi pogosto potujejo z menoj v torbici (tu se vedno najde tudi kakšen kamen-če ne drugi, je vedno z mano rožnati kremen, ki je kristal ljubezni in moj osebni kamen, saj sem po horoskopu bik).
Potem mi je moj osebni vodnik vse pogosteje sporočal, da moram ponovno začeti pisati... In po nekajletnemu odlašanju sem se ponovno spravila k pisanju. Najprej sem objavljala, kadar sem dobila močan navdih in sem sporočilo "morala" predati naprej. Pa naj si je bilo razmišljanje, zgodba ali kaj drugega.
Potem sem bila enkrat na predavanju Dobre vile Maje (njeno zgodbo spremljam že vse od začetka in se na veliko mestih zelo ujema z mojo). Ko sem jo poslušala, kako ona pred zbrano množico govori o svojih vodnikih in o svetu, o katerem se v moji družbi ni govorilo... In ker ni pridrvel rešilec iz Polja in tudi nihče je ni dal v prisilni jopič... Sem se zamislila... Ima podobne izkušnje kot jaz... Ima podobne želje kot jaz... In ženska se je opogumila, tvegala, da jo ima svet lahko za noro, in svojo zgodbo delila z nami. In takrat je rekla, da naj nekaj naredimo za svoje sanje. In sem. Od tistega dne naprej sem govorila resnico.
Moj fant je že tako ali tako vedno sumil, da sem "neke vrste coprnica". In da če jaz rečem, da se bo nekaj zgodilo... Če je še tako neverjetno... Se to pač bo zgodilo. Do takrat sem bolj iz zabave brala iz kart prijateljicam. In vedno sem si bila blizu z naravo, zdravilnimi zelišči, energijami in še marsičim... To sem prenehala skrivati. Iz danes na jutri sem pokazala svoj pravi obraz. Kdo sem, kaj počnem in kaj znam. Zanimivo je bilo to, da so me ljudje sprejeli. In da je bilo to podobno temu, kot kadar je nekdo gej in po dolgih letih "pride iz omare", pa je cel presenečen, ko mu prijatelji povedo, da so tako ali tako vedno vedeli. In so vsi bolj sproščeni, ker se nihče več ne pretvarja. Zanimivo je bilo tudi to, da sem od takrat naprej spoznavala vse več somišljenikov.
Priznam - še vedno niham. Še vedno so obdobja, ko zanemarim svojo "coprniško dušo", kot temu ljubkovalno pravim. Vrnem se v ustaljene tire... V tiste naučene tire, v dobro znane okove moje vzgoje. Na kristalih in kartah se nabira prah. Moja duša vsak dan bolj vene, kot roža, ki se ji vzame sonce... Ubadam se s posvetnimi zadevami, kar naenkrat se pojavi polno nekih problemov... Vse bolj se umikam vase... Dokler ne pride do tega, da mi je en dan tako hudo... Da se zatečem v karte. Da potrebujem karte, da mi odgovorijo na tisto, kar že tako ali tako dobro vem. Tisto, kar mi vsak dan šepeče glas, ki ga skušam utišati. Včasih je lažje biti "povprečen", "normalen"... Da ne izstopaš... Da se ubadaš s tem, kaj boš skuhal za kosilo, kam boš šel za vikend, zakaj partner ponovno ni pomil posode, ... Takrat ignoriram vse. In se prav obsesivno zapičim v "posvetno življenje". Male tragikomedije vsakdana.
In vedno pride... Slej ali prej pride trenutek, ko si ne morem več zatiskati oči pred tem, kdo sem. Ko si moram iskreno zazreti v oči in si priznati. In živeti tako, kot mi je namenjeno. Namesto, da se na vse pretege upiram in hočem ubežati poti, ki me v resnici osrečuje, ki mi da svobodo in občutek osebne izpopolnitve. Ko to pišem in berem, kaj sem napisala, verjamem da se sliši noro. Ampak-ali ne počnete tudi vi tega vsak dan? Kdo lahko reče, da je resnično zvest samemu sebi? Ste res zvesti sebi ali še vedno pridno sledite besedam, ki so se globoko vtisnile v vaše srce, ko ste bili še otrok?
Vsak izmed nas bega in izbira med potjo, ki si jo je izbral pred rojstvom in potjo, po kateri naj bi stopal v kalupu vzgoje.
In ko si dovolim biti resnično jaz... Takrat se mi dogajajo čudeži. Bolj sledim občutku, več je čudovitih, skoraj magičnih dogodkov. Več je navdiha, bolj sem dovzetna za razna sporočila in bolj čutim ljudi. Nekaj časa sem celo zdravila glavobole. Sedaj baje oddajam neverjetno električno energijo, če grem z nohti preko kože človeka. Ne vem zagotovo-tako pravijo. Sama občasno še vedno sebi pozdravim kakšno težavo ali bolečino z akupresuro ali polaganjem rok. Na temu bom vsekakor še delala... Ker stopam v to smer (kadar se ne upiram).
In sedaj pišem dnevna vodilca. Priznam, moja samodisciplina je zelo slaba. Če se lahko tako reče. Po kartah posežem, ko tako čutim, ko me pritegne. Nimam še izoblikovanega tega, da bi nekaj počela avtomatsko. Po duši sem umetnik... Umetniška coprniška duša... Da, se pozna na mojih urnikih in planih. Delam, ko dobim navdih. Ko začutim tisto posebno ščemenje v telesu, ki se širi...
In takrat globoko vdihnem, zaprem oči in naredim čiščenje. Takrat že vem, v katere karte naj pogledam tisti dan. Karte previdno vzamem v roko, jih začutim... Oči imam dostikrat zaprte, da se koncentriram samo na karte in na sporočilo. Karte premešam, nato jih držim na odprti dlani leve roke in še počakam kak trenutek ali dva...
Sledim občutku, vedno sledim občutku. In občutek mora biti pravi. Če ni, takrat ne berem iz kart, takrat ne pišem vodilc. Potem nežno in počasi izvlečem karto. Še vedno uživam v temu posebnemu, nekako svetemu trenutku. Pogledam karto. Ponavadi se nasmehnem, ker je karta, ki sem jo že prej začutila. Ali pa ima kakšno posebno povezavo s tistim dnem.
Nato karto odložim in začnem pisati. Ko začnem pisati, je kot da bi se odprl vrelec. Vem, da pišem kar dolga vodilca. Vem, da imajo na splošno ljudje rajši krajša sporočila. Ampak pišem, dokler besede ne nehajo vreti iz mene in vem, da sem opravila svoje delo. Karto nato odložim na kupček, jih previdno zložim in pospravim v škatlico. Med tem se zahvalim za sporočilo. Hvaležnost je v življenju zelo pomembna.
Nato preverim vse pravopisne napake (upam, da mi uspe opaziti in popraviti vse-če kakšno spregledam, bom vesela vljudnega opozorila) in na internetu najdem fotografijo, ki simbolizira dnevno vodilce. In nato to delim s svetom. In občutim nepopisno srečo, lahkotnost v duši in občutek, da sem opravila dobro delo.
Ker slike včasih povedo več kot tisoč besed:
Mir, ljubezen in blagoslov <3
.jpg)
